K pisanju tega bloga me je spodbodla naslednja misel, ki sem jo zasledila na enem od družabnih omrežij:

Masovni ayahuasca turizem (komercializacija) je uničil “šamane” (imho)

 
Dejstvo je, da nam je uspelo uničiti večino staroselskih kultur na vseh celinah, z njimi pa tudi šamanske prakse, ki so jih te gojile. V času velikih odkritij so bili staroselci zdesetkani zaradi prenosa bolezni, množičnih pobojev, pokristjanjevanja in načrtnega uničevanja kulture. Po nekaterih ocenah je samo v obeh Amerikah tako umrlo 75 milijonov staroselcev. Njihove otroke so iztrgali družinam ter jih strpali v domove in šole (residential boarding schools), kjer so bili tarča vseh mogočih zlorab. Številni take prevzgoje niso preživeli. To je bila praksa v ZDA, Kanadi, Novi Zelandiji in Avstraliji še vse do nedavna.  V Kanadi so zadnjo zaprli leta 1996, v ZDA v zgodnjih devetdesetih in v Avstraliji v osemdesetih.

Velika odkritja torej za nas in velik genocid zanje.

Da je pri tem veliko imela opraviti krščanska cerkev tudi ni skrivnost, saj so vodili večino teh šol, poleg tega pa preko misijonov in misionarjev prodirali v nedostopne kraje vseh celin in tako ali drugače vplivali na spremembo tamkajšnjih kultur.

Danes po nekaterih podatkih staroselci predstavljajo samo še kakih 5 odstotkov svetovne populacije. Uničevanje njihovih življenjskih prostorov in kulture pa se še nadaljuje z izkoriščanjem naravnih virov: od vode in nafte v Kanadi, ZDA, delti reke Niger in Amazoniji, do rudnikov kobalta v Kongu, redkih kovin v Tibetu, lesa Amazonije, in tako dalje in tako naprej. Seveda starosleci niso navini in natanko vedo, kaj se dogaja. Ko se temu postavijo po robu, pogosto izgubijo svoja življenja. Lani so na svetu umorili 197 okoljskih aktivistov (skoraj štirje vsak teden). Najbolj na udaru so predvsem staroselci.

Če torej kaj uničuje šamanizem, potem smo to mi z našim potrošništvom, ki se ne vpraša kako in od kje pridejo naši mobilni telefoni, nafta, plastika, baterije za električne avtomobile, obleka in hrana. 

Ayahuasca se v zadnjih desetletjih globalizira, kar s sabo nosi številne izzive. A so ti izzivi naši. Oni jo poznajo in jo uporabljajo vsaj stoletja, verjetno tisočletja.

V dobrem desetletju sem v Peruju preživela več let in lahko opazovala vedno več ljudi, ki iščejo stik z njo. Ko sem bila prvič tam, je bilo v Iquitosu in okolici 15 šamanov. Danes je tam več kot 250 ayahuasca centrov.

Tujcem se je prilagajala ponudba. Dieta, ki ni zgolj omejitev določene hrane, se je spremenila v pestre jedilnike, centri elektriko, internet ter programe, s katerimi obiskovalcem zapolnijo ‘prosti čas’. 

Šamani so bili še pred dobrim desetletjem na dnu družbene lestvice, označeni, da širijo praznoverje in prakticirajo čire-čare. Z vedno večjim zanimanjem za ayahuasco se je njihovo znanje naenkrat znašlo v središču pozornosti. 

Zato se mi ne zdi pošteno vihanje nosu nad ayahuasca turizmom in komercializacijo, ki ju v resnici poganjamo mi. Še toliko bolj, ko naše udobje uničuje njihovi življenjski prostor, floro in favno ter kulturo in znanje.

Če nas ayahuasca ne bo streznila, potem bomo zagrešili še eno vrsto kraje v nizu zadnjih 500 let. V povezavi z ayahuasca turizmom in njeno komercializacijo bi nas moralo najbolj skrbeti prav to.