Še vedno sem redno obiskovala drevo yana caspi in sedela v templju pod njegovo krošnjo, kjer ni bilo podrasti. Ta je segala le do roba kroga krošnje in med listjem, vejami in lijanami sem nenadoma zaznala gibanje. Najprej sem pomislila na veter, a ga takrat ni bilo. Šuštenje se je pojavljalo zdaj tu, zdaj tam, in občutek ni bil prijeten. Takrat sem že bila vajena deževnega gozda in njegovih glasov, a tokrat je bilo nekaj drugače in čutila sem, kako se me loteva tesnoba. Sedela sem čisto pri miru in se osredotočila na šuštenje v podrasti. In prisegla bi lahko, da sem zaslišala zelo tih smeh in šepetanje, ki je postalo živahnejše, ko se mi je uspelo umiriti. Skušala sem s pogledom zaznati, od kod prihaja, a nisem videla ničesar. Vsaj ne v pravem pomenu besede. Zaznala sem le rahle obrise energije drobnih bitij pragozda, ki so se igrala v podrastju tik ob robu kroga. Čutila so se prijazna in tesnobo v meni je zamenjal igriv občutek, ki je vel iz njih.

Potem so me prosila, naj jim pojem. Bila sem že polna njihove nalezljive igrivosti in ne nazadnje smo bili tam sami. Pomislila sem, zakaj pa ne? In začela peti ikaro. Najprej bolj potiho in z negotovim glasom, potem pa odločneje. Šuštenje je potihnilo, kot bi drobna bitja prisluhnila. Ko sem končala, se je iz podrastja zaslišal droben smeh, kot se lahko smejejo le prav majhna bitja. Od takrat sem vedno pod krošnjo yana caspija pela drobnim pragozdnim vilam. Na obredu pa še vedno ne.

Zaključila sem mesec postenja z yana caspijem, ki ga je proti koncu spremljala warmi caspi, in nadaljevala post samo ob njej. Med obredi sem srečevala pragozdne vile in počasi sem jih dobro spoznala. Obe drevesi in pragozdne vile se dobro razumejo in kasneje sem izvedela, da sta jih onadva poklicala meni na pomoč. Warmi caspi je čokata indijanska starka s črnimi lasmi, spletenimi v dve kiti, in s široko nabranim zelenim krilom. Njen humor je precej nezaslišan, vedno poplesuje – včasih umirjeno, včasih pa zelo prešerno, kar se nekako ne ujema z njenimi leti, saj velja za eno najstarejših bitij deževnega gozda. Kombinacija njenih let in njenih gibov je včasih tako nezaslišana, da človeka v hipu potegne iz najtemnejših potovanj in ga spomni, kako življenje ni tako resna reč, da ga ne bi mogli začiniti z dobro mero smeha.