Šaman: »Veste kaj. Če imate vnetje, pojdite k zdravniku. Številne človekove težave pa so bolezni srca, misli in duha. Sodobna medicina ne ve kaj bi z njimi. Jaz jih zdravim.«
Mark J. Plotkin. What the people of the Amazon know that you don’t? TED talk. 2014

Psihedeliki so bili še do nedavna stigmatizirani. Zdaj jih podjetja in zdravstvo postopno ter vztrajno spreminjata v več milijonski posel. Obredne prakse uporabe psihedeličnih zdravilnih rastlin, še posebej ajahuaske, pa so postale tarče doslej najmočnejšega vala stigmatizacije in pravnega pregona. Še posebej za ajahuasko velja, da številne raziskave obrednega načina uporabe dokazujejo pozitivne učinke. Ajahuaska obrede so v več stoletjih razvile staroselske kulture amazonskega bazena, od koder se zadnjih nekaj desetletij prav zaradi pozitivnih učinkov širi na globalno raven. Ob sočasnem zanimanju zdravstva in farmacije pa se obredno uporabo pravno preganja ter brez strokovnih argumentov vedno glasneje označuje kot uporabo nelegalnih drog, šarlatane psevdo-znanosti ali celo kot nevarne kulte. Med obsojenimi na zaporne kazni se vedno pogosteje znajdejo staroselci, kar predstavlja hudo kršitev človekovih pravic, dogovorjenih med Združenimi narodi in državami, v katerih tovrstni postopki potekajo.

Pravica do uživanja psihedeličnih rastlin in rastlinskih pripravkov je človekova pravica, ki ščiti nekatere staroselske skupine. Konvencija ZN o psihotropnih snoveh iz leta 1971 namreč omogoča državam, v katerih obstaja tradicionalna, religiozna uporaba teh rastlin znotraj manjših, jasno določenih in geografsko zamejenih skupin, da uveljavijo izjeme na podlagi človekovih pravic staroselcev. Tudi mednarodno pravo človekovih pravic priznava svobodo veroizpovedi, ki pa je lahko omejena zaradi javne varnosti, javnega zdravja, javnega reda ali morale. Naj še enkrat spomnim, da številne raziskave obredne uporabe ajahuaske kažejo, da ni tvegana za javno zdravje, ampak prinaša celo dobrobiti.

Premik od staroselske obredne uporabe ajahuaske rastlinskega izvora proti v tablete zapakiranim učinkovinam, je tudi neodgovoren. Staroselski zdravilci so imeli privzgojen bistveno drugačen odnos do naravnega sveta, energije narave so bile vedno del obredov. Preden je zdravilec lahko vodil ajahuaska obred, je prestal nekaj let učenja. Obred vključuje še vrsto drugih orodij, s katerimi izkušeni staroselski zdravilci podprejo celoten proces in krmarijo med čermi vzniklih vsebin in njihovega sproščanja pri udeležencih.

Za zahodne družbe je značilna politična in gospodarska nadvlada nad staroselskimi kulturami. Vzela jim je naravne vire in močno ovira uveljavljanje njihovih človekovih pravic. Vključno z zavračanjem in marginalizacijo tradicionalnega sistema prepričanj ter terapij tradicionalne medicine. Mnoge družbe tega sveta nimajo dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev, zato jim tradicionalna medicina predstavlja edini način zdravljenja. Mednarodno pravo to znanje ščiti preko več deklaracij in konvencij, vključno s pravicami, ki se nanašajo na intelektualno lastnino. Pomikanje uporabe rastlin – kot so koka, kanabis, ajahuaska, iboga – v smeri nelegalnosti ali pravne negotovosti staroselcem onemogoča izkoriščanje celotnega potenciala tradicionalnih oblik zdravljenja.

Preden trg preplavijo ajahuaska tablete, bi bilo na mestu nekaj preizpraševanja morale zahodne kulture.

Recimo, zakaj in kako lahko upraviči sprejemljivost nasilnega širjenja večjih svetovnih religij v staroselske skupnosti. Staroselske oblike religioznih praks pa so pravno in geografsko zamejene zato, da se ne bi širile izven teh meja, pa čeprav širitev niti približno ne poteka nasilno in čeprav bi lahko učinkovito podprle razreševanje mnogih težav, povezanih s sodobno družbo. Kot so na primer odvisnosti, depresija, post-travmatski stres.

Vprašati bi se morali, zakaj si sodobna medicina in farmacija niti za hip ne pomišljata beležiti staroselskih receptur zdravilnih pripravkov. Na osnovi tako ukradenega znanja nastajajo zdravila, ki farmaciji in zdravstvu prinašata milijarde, staroselcem pa še naprej namenjata vzvišen in posmehljiv odnos. Še več – nekatera zdravila, ki temeljijo na staroselskem znanju, medicina in farmacija staroselcem zdaj prodajata nazaj. Ena takšnih zgodb je kinin, zdravilo za malarijo. Njegova zgodovina se začne v staroselskih skupnostih Peruja in Bolivije, od koder preko Jezuitov najde pot v Evropo. S pomočjo plantaž v Aziji se je nato razvila mednarodna trgovina, ki so jo obvladovali Nizozemci. Kinin je močno vplival na potek svetovne zgodovine – od kolonizacije Afrike, vmešal pa se je celo v drugo svetovno vojno. Sintetično zdravilo je nastalo šele po slabih 400 letih globalne uporabe naravnega kinina. Si lahko zamišljamo obratni scenarij, v katerem bi staroselci brez dovoljenja in plačila sadili semena Monsanta?

Če se kopičijo dokazi, da obredna uporaba ayahuasce ne predstavlja tveganja za javno zdravje, zakaj smo vzporedno s tem priča najmočnejšemu valu njene stigmatizacije in pravnega pregona? Zakaj ajahuaska v obliki tablete najprej potrebuje prepoved staroselskega znanja in načinov njene uporabe? Kaj to pove o tableti?  In če v naši kulturi že ne gre brez tablet, ne bi bilo bolje, predvsem pa koristneje za uporabnike, da sta jim prosto na voljo obe opciji – pa naj se sami odločijo, katera jim prinaša več dobrobiti?