Zadnja tri leta niso bila lahka. Verjetno za nikogar. Omejitve gibanja so me zaprle v majhen prostor in vase. Odrezale so me od vsakoletnega obiska džungle. Poleti mi je celo uspelo pripraviti nekaj delavnic z Ikaro obredi. Zagotovo nisem edina, ki se je po treh letih znašla v mehurčku, ki ga ni preprosto predreti. 

Konji so zame najlepša žival na svetu. Lani jeseni se mi je prikradla misel, da bi si izpolnila željo iz mladosti in enkrat sedem na konja. Januarja je nastal popoln kaos službenih obveznosti, naenkrat je bilo treba spremljati postopke več okoljskih predpisov in peljati kampanjo, ki smo jo začeli jeseni. O delavnicah od novembra nisem utegnila niti razmišljati. Sredi največje obremenitve me je presenetilo sporočilo.

Če bi organizirala delavnico za zaprto skupino ljudi.

Joj, nikakor ne bo šlo, je bil moj odziv.

Saj ne zdaj, marec imam v mislih, je bil odgovor.

Pomislila, sem, da se mora tale službeni kaos končati. Če se ne bo sam po sebi, se bo pa tako, da se fokusiram na nekaj drugega.

Ja, takrat bi pa šlo, sem odgovorila.

Navdušeno sporočilo se je nadaljevalo z veš, midva delava terapije in izkustvene delavnice s konji. Jaz študiram psihoterapijo, moj partner je pa od malega že s konji in je trener. Delavnica bi bila kar na ranču, kjer jih imava, pa prostor za skupino je tudi tam.

Konji in terapije, to pa ni več naključje.

Sara mi je poslala še povezavo na njeno in Galovo spletno stran. Zdaj sem že bila trdno prepričana, da delavnica marca bo. V resnici sem februarja, ko se je kaos pričel umirjati, že nestrpno čakala, da spoznam njiju in konje.

Ko stvarstvo človeku pošilja angele, jih pošilja v obilju. Marca sem se znašla na ranču in spoznala štiri – Saro, Gala, Katjo in Andreja ter njihove pomočnike: 8 konjev, 5 psov in 2 mački. Ustvarili so popolnoma sproščen, podpirajoč prostor čisto na koncu vasice tik ob gozdu. Delavnico smo izvedli in obljubili so, da me v nedeljo posadijo še na konja. Res so me. Eno je opazovati konje od daleč: njihovo graciozno premikanje, držo glave, zvedave oči in nenehno premikajoča ušesa. Drugo pa je biti s konjem v stiku, ko začutiš, kako pozoren je na vsak najmanjši premik in nežen stik in kako se nanj odzove. Počasi se ti zasvita, zakaj sta konj in človek zgradila vez. 

Gal pravi, da en del iz nuje. Konj in človek sta bila v preteklosti življenjsko odvisna drug od drugega. Jezdec je sredi stepe težko preživel, če se je konju kaj zgodilo. Zato je bil do njega zelo pozoren in ga je dobro spoznal. Konj pa je tako zelo senzibilen, da je jezdecu sporočal ne le dogajanje v okolici, ampak tudi to, kar se je dogajalo v jezdečevi notranjosti. To pa je drugi del vezi – konji nam nastavljajo popolno ogledalo, če se le želimo pogledati v njem.

Na nek čisto svoj način so konji tako živalski analog rastlinam moči. V izkušenih in občutljivih rokah postanejo vez med človekom in naravo. Ne le na fizični, pač pa tudi na drugih ravneh. Človeku sporočajo kdo je in kje ima težavo s sabo in okolico. Ker imajo konji lahko tako neposreden stik s človekom, ga lahko učijo o naravi, odvisnosti, povezanosti in spoštovanju.

Zato smo s Saro in Galom zasnovali nekaj različnih oblik dogodkov in delavnic, kjer se bo delo na Ikaro obredih in spoznavanje rastlin moči prepletalo z druženjem in izkustvenimi delavnicami s konji. Več o tem vam sporočimo kmalu. Vmes pa vas vabim, da tule raziščete kdo so Sara in Gal in njuni konji.